Če je v kokošnjaku pozimi vseeno, je spomladi vedno prepozno.
Zima je najbolj pošten preizkus reje. Poleti marsikaj odpusti vreme, pozimi pa vsaka malomarnost hitro udari nazaj kot prehlad, ozebline na grebenu, mokra stelja, amonijak v zraku in padec nesnosti, ki ga ni mogoče popraviti čez noč. Kokoš ni občutljiva žival, je pa izjemno občutljiva na kombinacijo vlage, prepiha in pomanjkanja energije v obroku. Kdor razume, kaj se v kokošnjaku dogaja, ko zunaj pritisne mraz in se dan skrajša, lahko ohrani zdravo jato in stabilno proizvodnjo jajc tudi v najtežjih mesecih.
Pri vprašanju, kako skrbeti za kokoši pozimi, največ škode naredijo dve skrajnosti. Prva je zapiranje kokošnjaka brez nadzora nad zračenjem, ker se želi zadržati toploto. Druga je prepričanje, da je dovolj, če imajo kokoši slamo in malo več koruze. V praksi se pokaže, da so težave skoraj vedno posledica slabega zraka, mokre stelje in napačne rutine, ne pa same temperature. Kokoš lahko prenese nizke temperature precej bolje kot človek, a ne prenaša kondenzacije, ki se nabira na hladnih površinah, in amonijaka, ki nastaja v vlažni stelji. Ko to dvoje uide izpod nadzora, je pot do respiratornih težav in parazitov kratka.
Toplota brez suhega zraka je recept za kondenz in bolezni
Najpogostejši zimski scenarij je preprost. Investitor ali rejec dobro zapre okna, zatesni špranje in naredi kokošnjak kot škatlo, da se ne bi hladilo. Po nekaj dneh se na notranji strani sten ali pod streho pojavijo kapljice. To ni skrivnostna težava, temveč kondenz. Topel, vlažen zrak iz dihanja kokoši in iztrebkov se sreča s hladno površino in voda se izloči. Ko kaplja na steljo, se začne spirala. Stelja postane mokra, amonijak naraste, sluznice se dražijo, kokoši kihajo, oči se solzijo, apetit pade, nesnost pa zaniha.
Zato je ključna pravilna ventilacija brez prepiha. Zračenje ne pomeni odprtih vrat, kjer piha čez grede. Pomeni stalno odvajanje vlažnega zraka zgoraj in dotok svežega zraka nižje, tako da zrak kroži, ne da bi neposredno udarjal po živalih. Dobro deluje rešitev z zračnimi odprtinami pod napuščem ali na višini nad gredami, kjer se topel zrak naravno dviguje in odhaja. Če se v kokošnjaku voha oster vonj po amonijaku, je to že opozorilo, da zračenje in stelja ne delujeta, kot bi morala. Pri tem pomaga tudi zdrava logika. Če v prostoru človek ne bi želel stati pet minut, ga kokoši ne bi smele dihati cel dan.
Stelja je zimska izolacija, če je suha, in zdravstveni problem, če je mokra
V hladnih mesecih stelja postane prva obrambna linija. Debela, suha plast slame ali sekancev deluje kot toplotni tampon in hkrati veže vlago. Težava nastane, ko se stelja ne menja ali ne dosipava pravočasno, zlasti v delih, kjer kokoši najraje spijo in kjer je največ iztrebkov. Pogost scenarij je, da se pod gredami nabere gosta plast, ki se na površini zdi suha, spodaj pa se spremeni v vlažno gmoto. Ko temperatura nihlja, začne ta masa oddajati vlago in smrad. To je idealno okolje za težave z dihali in za razmnoževanje škodljivcev.
Pozimi je bolj smiselno delati sprotno higieno, kot pa enkrat mesečno veliko čiščenje. Suha stelja se dopolnjuje, mokre dele se odstrani takoj, zlasti okoli napajalnikov. Če se uporablja globoka stelja, mora biti res suha in zračna, sicer je učinek nasproten. Pri čiščenju se pogosto pozabi na gredi. Če so gredi preozke ali iz gladkega materiala, kokoši slabo pokrijejo prste s perjem in lahko pride do ozeblin, še posebej v kombinaciji z vlago. Lesena greda primerne širine, brez ostrih robov, je v zimskem režimu osnovna oprema, ne detajl.
Preberite tudi: Kako poteka hibernacija želve pozimi in zakaj največ napak nastane že jeseni
Voda je pozimi pogosto večji problem kot hrana
Ko zmrzne napajalnik, kokoši ne pijejo dovolj. To ni banalnost. Dehidracija se hitro pokaže na prebavi, na apetitu in na nesnosti. Jajce je večinoma voda, in če je vode premalo, bodo jajca manjša ali jih ne bo. Največkrat se napaka zgodi pri improvizaciji. Voda se zjutraj nalije, čez eno uro je na površini led, do popoldneva pa kokoši pijejo le, če razbijejo led, kar se pogosto ne zgodi. Rešitev je redna menjava z mlačno vodo in posoda, ki je stabilna ter postavljena tako, da je stelja okoli nje suha. Kjer je to smiselno, se uporabljajo grelni podstavki ali napajalniki z zaščito proti zmrzovanju, a tudi takrat je treba paziti na električno varnost in na to, da se okoli napajalnika ne ustvarja stalno mokro območje.
V praksi se pozimi pogosto vidi še ena napaka. Napajalnik je postavljen preblizu stene ali v kot, kjer se zadržuje hlad in kjer se kondenz nabira najhitreje. Tam voda zmrzuje še prej, okolica pa se hitreje navlaži. Bolje je izbrati mesto z normalnim pretokom zraka in dovolj prostora, da kokoši ne razmečejo stelje po vodi.
Obrok mora pokriti energijo, beljakovine in minerale, ne le ogreti želodca
Ko temperature padejo, kokoš porabi več energije za vzdrževanje telesne toplote. Če obrok tega ne pokrije, se energija vzame iz proizvodnje jajc. Pogost odgovor na mraz je dodatna koruza, ker hitro dvigne energijsko vrednost, vendar sama koruza ne reši beljakovin in mineralov, ki so ključni za jajčno lupino in regeneracijo. Rezultat so mehke lupine, več razbitih jajc in nervozna jata, ki začne kljuvati perje.
Za stabilno zimsko nesnost je pomembno, da osnovna mešanica ostane kakovostna in uravnotežena. Kjer se dodaja žito, se to naredi premišljeno in praviloma proti večeru, da imajo kokoši čez noč polnejši želodec, kar pomaga pri termoregulaciji. Pri mineralih se pozimi hitro pokaže, ali je na voljo dovolj kalcija. Če se pojavijo tanke lupine, to ni le znak starosti kokoši, temveč pogosto znak, da je treba urediti vir kalcija in da je prebava pod stresom. Sveža zelenjava ali kaljena zrna lahko pomagajo, vendar ne smejo postati izgovor za slab osnovni krmni obrok.
Svetloba in stres sta skrita razloga za padec nesnosti
Ko se dan skrajša, se hormonski ritem nesnosti naravno spremeni. Evropska agencija EFSA je v priporočilih za dobrobit perutnine večkrat izpostavila pomen ustrezne svetlobne ureditve in stabilnega režima počitka, saj neenakomeren ritem poveča stres in vedenjske motnje. V domači reji se pozimi pogosto vidi, da kokoši zvečer nemirno hodijo po kokošnjaku, ker je premalo svetlobe za varno odhod na gredi, ali pa so zjutraj prehitro v temi zaprte. Tak stres se hitro pozna.
Več o tem: Kako skrbeti za starejšo mačko in preprečiti težave, še preden se začnejo
Če se uporablja dodatna svetloba, mora biti uvedena postopno in enakomerno. Prehitra sprememba ali neredna ura prižiganja povzroči več škode kot koristi. Smiselno je zagotoviti mirno noč in dovolj časa za počitek, podnevi pa stabilno rutino. Kokoši pozimi ne potrebujejo cirkusa, potrebujejo predvidljivost. Ko pride do pogostih obiskov, lovljenja po dvorišču ali nenadnih sprememb v skupini, se nesnost lahko ustavi tudi pri sicer zdravi jati.
Zimske poškodbe se začnejo na grebenu in prstih
Ozebline so tipična zimska težava, posebej pri petelinih in pasmah z večjimi grebeni. Ne nastanejo le zaradi mraza, temveč zaradi kombinacije mraza in vlage. Če je v kokošnjaku vlažno, so grebeni ponoči mokri, zjutraj pa zmrznejo. To je razlog, zakaj je suho okolje pomembnejše od dodatnega ogrevanja. Ogrevanje brez urejenega zračenja dvigne vlago in pogosto poslabša stanje. Kokošnjak naj bo zaščiten pred neposrednim vetrom, a ne zadušen. Kjer je jata na prostem, mora imeti zavetje, da se lahko umakne pred vetrom in mokrim snegom. Mokro perje izgubi izolativnost, kar hitro pripelje do podhladitve.
Glodavci in zajedavci pozimi ne izginejo, le preselijo se bližje
Ko je zunaj hladno, se miši in podgane še raje naselijo v toplejše objekte. Če je krma shranjena v dostopnih vrečah, je kokošnjak hitro stalna prehranska postaja. Poleg škode in kontaminacije krme glodavci prinašajo stres in lahko širijo bolezni. Zato je shranjevanje krme v zaprtih posodah in sprotno pospravljanje razsute hrane del osnovne zimske higiene. Pri zunanjih izpustih se pozimi pogosto pozabi na blato. Če je teren razmočen, se paraziti lažje prenašajo, kokoši pa hodijo v kokošnjak z mokrimi nogami, kar spet poveča vlago v stelji. Rešitev je utrjena površina na delu izpusta ali dodajanje suhega materiala, da se prekine blato.
Najboljša zimska skrb je redna kontrola, ne drage improvizacije
Če naj bo jasno, kako skrbeti za kokoši pozimi, je treba pogledati tri stvari vsak dan. Zrak mora biti svež brez amonijaka, stelja mora ostati suha, voda mora biti tekoča. Ko so te tri točke urejene, mraz praviloma ni sovražnik, temveč le pogoj, ki zahteva disciplino. Kokoši bodo tudi sredi januarja stabilne, mirne in zdrave, če imajo miren kokošnjak brez prepiha, a z delujočo ventilacijo, urejeno prehrano in čisto vodo. Vse ostalo je nadgradnja, ne temelj.
Ko se pojavi prva kondenzacija ali prvi kašelj v jati, se ne čaka na otoplitev. V takih primerih je treba najprej odpreti pot vlagi ven, urediti steljo in šele nato razmišljati o dodatnih ukrepih. Zima ne kaznuje mraza, kaznuje površnost. Kdor to razume, bo jajca pobiral tudi takrat, ko se večina drugih sprašuje, zakaj je v kokošnjaku nenadoma tiho.
