Največja napaka pri lajanju in skakanju ni v psu, ampak v tem, da mu nekdo vsak dan nehote plačuje za neprimerno vedenje.
Pri vratih pozvoni, pes eksplodira. Laja, kroži, skoči na obisk, včasih še šavsne v zrak od vznemirjenja. Lastnik potegne povodec, ga odrine, mu govori dol, celo prime za ovratnico. Vse to pogosto deluje kot dolivanje bencina na ogenj. Ne zato, ker bi bil pes trmast ali zloben, temveč zato, ker je v trenutku previsokega vzburjenja naučenega vedenja preprosto preveč in ker je bila veriga dogodkov že večkrat nagrajena. Kdor želi razumeti, kako odpraviti lajanje in skakanje na ljudi, mora najprej vzeti iz enačbe naključne nagrade, nato pa psu dati jasen, izvedljiv in dosleden nadomestni načrt.
Najpogostejši scenarij iz prakse je klasičen. Investitor, ki bi na gradbišču izbral najcenejšo izolacijo in potem plačeval zaradi toplotnih mostov, je v kinologiji lastnik, ki psa ob prvih skokih poboža, ker je še majhen in simpatičen. Pes si zapomni, da prihod človeka pomeni visoko energijo in neposredno pozornost. Ko odraste, ista rutina ni več prikupna, a je že utrjena. Skakanje je zanj postalo orodje, ki deluje. Podobno je z lajanjem. Pogosto ni znak agresije, temveč kombinacija vznemirjenja, pomanjkanja samokontrole, včasih strahu in predvsem dejstva, da se z lajanjem nekaj zgodi. Ljudje se ustavijo, pogledajo psa, govorijo z njim, ga poskušajo umiriti. Pes dobi to, kar je želel, stik in reakcijo.
Kaj v resnici poganja lajanje in skakanje
Pri obeh vedenjih se vedno splača najprej postaviti tri tehnična vprašanja. Prvo je, ali je pes v tistem trenutku preprosto preveč vzburjen in brez zavor, kar se vidi po napetem telesu, hitrem dihanju, nezmožnosti, da bi vzel hrano, in nenehnem skeniranju okolice. Drugo je, ali ima vedenje funkcijo, na primer pridobivanje pozornosti, povečevanje distance pri negotovosti ali sproščanje stresa. Tretje je, ali lastnik z drobnimi reakcijami nehote krepi ravno tisto, kar bi rad odpravil. Pri skakanju je to skoraj vedno prisotno. Tudi potisk psa stran je lahko nagrada, ker pomeni dotik in interakcijo. Pri lajanju je nagrada pogosto to, da se obiskovalec umakne ali da se vrata odprejo in pes pride do cilja.
Pomembno je razumeti še eno stvar. Pes ne skače zato, da bi dominiral. Ta razlaga je v sodobni stroki že dolgo problematična, saj večina skakanja izhaja iz pozdravnega vedenja in previsokega vzburjenja. Podobno lajanje pri vratih pogosto ni varovanje doma v smislu premišljene obrambe, ampak alarmno vedenje in pričakovanje. Če se pristopi s kaznovanjem, se lahko doda še strah. Posledica je še glasnejše lajanje, slabša toleranca do obiskov in večja možnost, da pes ob dotiku v stresu reagira obrambno.
Prvi korak je upravljanje situacije, ne prevzgoja v trenutku kaosa
Ko pes že laja in skače, se običajno dela s previsokim vzburjenjem. V takem stanju se učenje skoraj ustavi. Zato je prva faza upravljanje, da se prekine veriga, ki jo pes pozna. Pri obiskih to pomeni, da pes ne sme imeti možnosti, da bi uspešno skočil na človeka. Če mu to uspe petkrat, je vsakič kot dodaten armiranobetonski vložek v navadi. V praksi se kot učinkovita izkaže priprava prostora. Pes ima lahko varno cono za vrati otroške ograjice ali v drugem prostoru, kjer vidi dogajanje, a nima fizičnega dostopa do ljudi. Tako se odstrani najmočnejša nagrada, neposreden stik v trenutku najvišje arousal vrednosti.
Pri sprehodih je princip enak. Če pes skače na mimoidoče, je treba povečati razdaljo, preden pes eksplodira. Ko je že na zadnjih nogah, je prepozno. Tudi na gradbišču se dilatacije načrtujejo vnaprej, ne šele, ko zid poči. Razdalja je pri psih ista logika. Pes mora biti dovolj daleč, da še zmore poslušati, pogledati vodnika in vzeti nagrado.
Nadomestno vedenje mora biti izvedljivo in nagrajeno
Vprašanje ni, kako psa prisiliti, da ne skače, temveč kaj naj počne namesto tega. Najbolj praktična nadomestna vedenja so taka, ki so telesno nezdružljiva s skakanjem. To je lahko sedenje, še bolje pa štiri tačke na tleh in usmerjen pogled v vodnika. Pri delu z obiski se v praksi dobro obnese, da se psa najprej nauči rutine, preden sploh pride do realnih gostov. Najprej se trenira zvonec ali trkanje v nizki intenziteti. Zvonec zazvoni, pes dobi jasen signal in nagrado za odhod na svoje mesto. Nagrada mora biti dovolj vredna, da premaga pričakovanje socialnega stika. Pri mnogih psih navadni briketi ne bodo dovolj. Uporabi se nekaj, kar pes res ceni, in to samo v tem kontekstu.
Ko pes razume, da zvonec pomeni odhod na mesto, se doda naslednji element, odpiranje vrat. Če pes vstane in steče, se vrata zaprejo. Ne kot kazen, ampak kot jasna povratna informacija, da vedenje ni pripeljalo do cilja. Ko pes ostane, se vrata odprejo, nagrada pride k njemu. Tako se gradi asociacija, da mirnost odklepa vrata, skakanje pa jih zapira. To je bistvo, če se želi dolgoročno odpraviti lajanje in skakanje na ljudi.
Pri srečanju z ljudmi zunaj je podobno. Pes se nagradi za to, da človeka pogleda in nato sam poišče stik z vodnikom. Ko pes začne predvidevati nagrado za mirnost, se vznemirjenje zniža. Pomembno je, da se ljudem ne dovoli, da bi psa dodatno vzburjali s cviljenjem, mahanjem z rokami ali sklanjanjem nad glavo. Tudi dobronamerno božanje v trenutku, ko pes skače, je kot slaba montaža okna, kasneje se pokaže prepih in kondenz.
Zakaj ukaz dol skoraj nikoli ne reši problema
Dol je pogosto izrečen, ko pes že skače. To pomeni, da ukaz postane del kaotičnega vzorca. Poleg tega pes lahko razume dol kot pozornost, ne kot navodilo. V praksi se pogosto vidi, da lastnik ponavlja dol, pes skače, lastnik se razjezi, pes dobi še več energije. Bolj učinkovito je zgraditi vedenje, ki se zgodi pred skokom. To je trenutek, ko se pes približuje človeku in se šele odloča. Takrat se nagradi štiri tačke na tleh. Če ta trenutek vedno prinese nagrado, se skok sčasoma ne splača.
Pri lajanju se pogosto naredi še ena napaka. Pes laja, lastnik ga skuša utišati z govorjenjem ali ponavljanjem imena. Pes dobi občutek, da je prišel dialog, in laja še naprej. Če je lajanje sproženo z zvoncem ali gibanjem na hodniku, je treba zgraditi protokol, kjer dražljaj pomeni umik na mesto in žvečenje ali lizanje. Licking in žvečenje imata pri mnogih psih pomirjevalen učinek, zato se pogosto uporabljajo polnjene igrače s hrano ali žvečljivi priboljški, seveda ob upoštevanju varnosti in velikosti psa.
Realnost časovnice in doslednosti
Pri utrjenih navadah se rezultat ne zgodi v treh dneh. Ko se lastniki sprašujejo, kako odpraviti lajanje in skakanje na ljudi, običajno pričakujejo eno tehniko. V resnici gre za sistem. Če pes desetkrat na teden skače na ljudi in je vsaj enkrat nagrajen z dotikom, se navada ohranja. Zato je doslednost ključna. Če se pri enem obiskovalcu zahteva mirnost, pri drugem pa je skakanje dovoljeno, se psu vgradi sporočilo, da se izplača poskusiti vedno. To je variabilno nagrajevanje, najbolj trdoživa oblika učenja, podobno kot igralni avtomati.
Pomembno je tudi, da se preveri osnovna obremenitev psa. Pes, ki je cel dan brez ustrezne aktivnosti, bo ob zvoncu eksplodiral hitreje. Ne gre za to, da se ga utrudi do izčrpanosti, temveč da se mu da redno mentalno delo, vohalne igre in kontrolirano socializacijo. Pri psih z izrazito reaktivnostjo ali strahom pa je pogosto potrebna pomoč strokovnjaka za vedenje, saj napačen pristop lahko poslabša stanje. V takih primerih se uporablja postopno navajanje in kontra pogojevanje, kot ju opisujejo sodobni viri pozitivnega šolanja in veterinarske vedenjske smernice, na primer priporočila American Veterinary Society of Animal Behavior, posodobljena v zadnjih letih.
Konkreten preobrat, ki ga opazi vsak obiskovalec
Najbolj opazen preobrat nastane, ko prihod človeka ne pomeni več nenadzorovanega dostopa do psa. Ko se dosledno uvede, da pes dobi socialni stik šele, ko so štiri tačke na tleh in ko je sposoben mirno počakati, se vedenje začne lomiti. Obiskovalci naj se psa dotaknejo šele, ko je miren, in če ponovno skoči, se stik prekine. Ne z dramo, samo z umikom rok in obračanjem stran. Pes zelo hitro razume, kaj mu prinese nagrado.
Ko se to poveže še z rutino pri vratih, kjer zvonec pomeni odhod na mesto in nagrado, lajanje pogosto začne padati. Ne zato, ker bi pes postal manj čuječ, temveč zato, ker dobi jasno nalogo in predvidljiv izid. Predvidljivost zmanjšuje stres. In stres je gorivo za lajanje.
Če se želi resnično odpraviti lajanje in skakanje na ljudi, je treba misliti kot izvajalec, ki sanira napako. Najprej se zameji škoda, nato se popravi konstrukcija, na koncu se uvede sistem, ki prepreči ponovitev. Pes ne potrebuje vpitja. Potrebuje jasna pravila, pravočasno nagrado in okolje, kjer mu ne uspe več vaditi napačnega vedenja.
